SWISS PEAKS TRAIL

Ne vem kaj se dogaja, v mene strmi prostovoljec, ki se ga po nekaj sekundah spomnim. Aha, sem na okrepčevalnici pri jezeru Salanfe in to je bil edini pravi spanec, edini spanec, da me je res »vzelo«. Na kartončku ob ležalniku piše: 9 – 6.30. Točno 6.30 je tudi ura, naročil sem bujenje po uri in pol, 9 pa je moja štartna številka. Med globokim hropenjem in izkašljevanjem se dvignem z ležalnika, zmedeno si nase vlačim vetrovko in superge. Odtavam v drugi prostor kjer je okrepčevalnica in uporabim eno od fraz, ki sem se jih v zadnjem času namenoma naučil: »Ou sont des toilettes?« Moj »buditelj« nekaj prijazno zamomlja (verjetno v smislu »pokazal ti bom«) in me odpelje v ledeno zunanjost zavetišča. Do WC-ja je potrebno premagati okrog 15 stopnic in malo klančine, vendar to v tem trenutku zahteva ogromen napor. 2 stopnici pred koncem se moram ustaviti, saj se mi vrti, piskajoče dihanje pa prekine eksploziven kašelj.. »Vous vous sentez bien?«, je zaskrbljen možakar.. »Hohrrrmrr, ja,.. oui.«, izdahnem sklonjen in držajoč se kolen. V sanitarijah se po nekaj dneh pogledam v ogledalo in ojej: »I don’t like me anymore!!!« Zeleno-siv zombi, s krvavimi očmi in podočnjaki kot žaklji Mlinotestove moke. Faco imam zabuhlo in lica uvela. Umijem si obraz in se ne pogledam več... Sam sebi se zdim smešen, ker vem da me čaka še več kot 85km, z več kot 5000 višinci, problem pa mi predstavljajo stopnice do Wcja... Vem pa, da se bo tudi to stanje izboljšalo in da bo spet prišlo obdobje »boljše faze«. Oskrba s kisikom se spreminja in sedaj že vem, da bo podnevi bolje, da se z vzhajajočim soncem in naraščajočo temperaturo tudi dihalne poti nekoliko očistijo. Še zdaleč to ni dihanje, kot bi ga potreboval človek, za tako gibanje kot je tek po hribih, ampak zagotavlja vsaj premikanje in dokler je premikanje je tudi upanje…

Leto dvajset je posebno leto. Leto virusa, ki je dobil ime po pojavu, ki obdaja sonce in se ga najlepše vidi ob sončevem mrku. Dvajseto leto je nedvomno leto družbenega mrka. In zato se je v njegovi senci znašel tudi šport, ki pomeni vsa možna nasprotja temu virusu. Po odpovedi večine trail tekem, sem se razočaran nad odpovedjo italijanskega TOR-a, konec junija, prijavil na švicarsko različico večdnevne ultra preizkušnje – Swiss peaks trail, ki je bila letos, zaradi omenjenega mrka, dolga »samo« 314km, s skoraj 23000 višinskih metrov vzponov in 24000 višinskih metrov spustov. Lani se je že z njo spopadlo 5 tekmovalcev iz Slovenije, letos sem edini, v zadnjih tednih sem, na moje veliko veselje, izvedel, da bosta z menoj v Švici tudi Kristina in Vita.

Na celotni trasi je bilo razporejenih 27 okrepčevalnic, od tega je bilo 6 »baznih«, kar pomeni, da ti organizator zagotovi topel obrok, ležišče, tuš, masažo in 50-litrsko torbo, ki jo pred štartom napolniš z vsem potrebnim in oddaš v odložišče. Preko poletja sem dodobra preučil profil proge, tehnične podatke, predvsem pa sem dokaj dobro pripravil svoje telo na veliko količino vzponov in spustov – seveda so bile aktivnosti izvedene večinoma v visokih temperaturah, tudi ponoči so se le te redko spustile pod 15. Problemček mi je predstavljalo vnetje ene od mišic na notranji strani desne goleni, ki se mi je obnovila po »everestingu« na Mali gori, konec junija. Časa za sanacijo ni bilo, zato sem moral čez poletje trenirati s to poškodbo, ki je bila žal prisotna tudi na štartu te tristotice. Vendar ni bilo druge poti.. »Zaradi enega vnetja pa že ne bom delal drame!« Glede na to, da je bil tak izziv zame »krstni«, sem svojo psihično pripravljenost ocenjeval kot dobro, samozavest in odločenost sta praviloma preplavljali negativne psihične faze kot sta npr. negotovost ali strah pred neznanim. Vedel pa sem, da se podajam v ekstrem, v cono fizičnega izčrpavanja, kateremu bodo botrovale psihične in čustvene reakcije, take in drugačne, prijetne in manj prijetne, vendar sem se celotne zgodbe neizmerno veselil, lačen ultre, lačen dolgega teka po gorah…

Bettmeralp – Eisten (0 – 50km)

Štart je bil postavljen na višini okrog 2000 m, na zadnji dan avgusta, ob polnoči. Hladna fronta, ki je čez vikend pobelila pobočja do 1800, se je ustalila okrog gora v obliki megle in gostega pršenja. Napetost pred mojo tekmo desetletja je povzročila živčno prestopanje v štartnih »boxih«, palice so topotale ob tla, pod maskami pa so se skrivali neučakani obrazi prekaljenih »trail mačkov«… Končno! Mraz, odštevanje in pričakovanje me ponese v prvo trideseterico tekmovalcev, že po par minutah zavijemo na stezo, tam pa prvo presenečenje, vidljivost skoraj nična, odboj megle od naglavne lučke je povzročil postavljanje stopal »na slepo« v razmočene pašne steze, posejane s skalami, lužami in obilnimi kravjeki. Dobrih 250 višinskih metrov prvega vzpona je zato zoprnih, noge so že premočene, prav tako pa tudi prvi del spusta, vse dokler se ne umaknemo iz objema vlažne megle. Tempo je visok in prvih 1600 viš. metrov spusta je razmeroma hitro za menoj. Misli so se med tem umirile, sem v mestu Brig, na najnižji točki trase, če odštejemo cilj ob Ženevskem jezeru. Dvignemo se nad dolino, do prve okrepčevalnice, kjer gre vse po protokolu – razkuževanje rok, maska, nič dotikanja, vso hrano in pijačo nam dajejo prostovoljci, odmerjeno, po švicarsko, še dobro, da nisem (še) lačen… Nadaljujemo z vzponom, vmes nas čaka še cca. 200 višincev spusta, nato pa 1600vm vzpona na Nanzlicke. Mraz se z višino stopnjuje, že od začetka sem ves premočen, zato držim ritem, ki mi zagotavlja dovoljšnje ogrevanje telesa. Vem, da gre nekoliko prehitro, vendar raje več utrujenosti kot podhladitev. V nahrbtniku imam sicer še eno dolgo majico, vendar bi preoblačenje pomenilo postanek in izgubo temperature, suha majica na mokre cunje, pa tudi ne bi naredila čudeža. Na drugi okrepčevalnici (ki je žal zunaj) skoraj pod vrhom vzpona že čutim lakoto, nemško govoreči prostovoljci so prijazni, vendar precej počasni pri serviranju; ker nas je nekaj skupaj na postaji, se postanek podaljša na okrog 10min in ja, izgubil sem jo – mojo dragoceno osnovno temperaturo. Zdrvim v preostanek vzpona, že ves čas se trudim, da vdihujem zrak skozi nos, saj se zavedam, da so pljuča vajena toplih temperatur iz poletnih obronkov Trnovskega gozda. Glede na to, da čez prelaz piha in nosi leden dež, ocenjujem, da je temperatura blizu ničle, Nanzlicke pa me preseneti še z dolgimi ravninskimi deli, ki se v gosti megli in snežni podlagi vlečejo v neskončnost. Zebe me. Hitim, da bi se čim prej rešil teh neugodnih pogojev, koncentrirano na stabilno postavitev stopala, ker je kombinacija snega in skal nevarna za zvin, vsako zvračanje navznoter pa mi povzroča bolečino v predelu omenjenega vnetja. Pijača v bidonih je seveda ledena in zato mi ostaja, čeprav bi moral več piti; obljubim si, da si bom v naslednji okrepčevalnici vzel čas za topel čaj. Po 800 višincev spusta napadem položni Gibidumpass, na vrhu katerega ugasnem čelno svetilko – pričelo se je daniti, še bolj pa me razveseli pogled proti zahodu, kjer se je pričelo jasniti. Na okrepčevalnici Giw si privoščim toplo juho, topel čaj si nalijem v bidon, tu so prostovoljci bolj »liberalni«, lahko si sam postrežem s hrano. Optimizem me prevzame in poln pozitivnih občutkov letim proti zadnjemu delu prve etape. Tu so poti lepe, pravljične, Švica kot iz knjige o Heidi.. Čez položne klance pred sedlom Sadolti preidem v lahkem teku, nato pa 1000 višincev spusta v Eisten. Prvi »servis«: nogavice, majica, topel obrok, obnova opreme itd… Dobro je.

Eisten – Grimentz (50 – 105km)

Skoraj tri četrt ure sem se zamudil na prvi tranziciji, vendar nadaljujem z dobro glikogensko zalogo, suh in zadovoljen. Prvič pokličem Kristino – dogovorimo se, da se vidimo na naslednji postaji. V približno tisočmetrskem vzponu na Hannigalp prehitim večino tekmovalcev, ki so mene med počitkom na bazni postaji. Brzdam se, ker je šele začetek, nekoliko pa me zaskrbi rahlo piskanje pljuč ob izdihu. Pokrajina je fantastična, odkrivajo se pogledi na velikane, prevladuje živo zelena barva, beli vršaci in modro nebo pa dajejo slikam svež in močan kontrast. Veselim se srečanja z mojima puncama in skupaj z bolgarskim kolegom se že spuščam iz prelaza v nov tisočmetrski spust. Približuje se Grachen, vas z okrepčevalnico, pri neki ograji se Pirin (moj bolgarski prijatelj) ustavi: »Here was the checkpoint two years ago!« Pogledujeva, če so kje oznake, nakar nas ogovori ženska srednjih let, da je postaja 10 minut nižje. »Ok, tnx!« Narediva par korakov, se obrnem: »Are you sure?« »Ja, 100%!« In greva v galop navzdol. Prispeva v vas, skozi simpatične alpske uličice, nadaljujeva iz vasi navzdol, se pogledava in… se ustaviva. Pregledam podrobno profil in menim, da sva 250 višinskih metrov prenizko. V tem času nas dohitita dva tekmovalca, ki nam potrdita, da je bila okrepčevalnica pri hiši ob »tisti« ograji. No, lepa reč.. Pokličem organizatorja, ki me nikakor ne razume, da me zanima ali bova diskvalificirana, če nadaljujeva pot brez obiska okrepčevalnice. Po 5 minutah mu dopovem, da se nama ne splača zaradi hrane nazaj v klanec, ampak, da bi šla naprej, če lahko. Seveda, saj nisva kršila pravil, le brez okrepčila bova. No, hvala… In označite malo bolj prosim! Kristine nikakor ne dobim na telefon, preplavlja me jeza, razočaranje, skrb, da me bosta čakali – končno se mi javi, tudi onidve sta se izgubljali v tej vasi, se dobimo popoldan, saj je naslednja postaja nedostopna z avtom. Sam sebi rečem: »Ale, pozabi zdej na to, vse je OK, «laufej« hitro v dolino!« Na srečo sem v Eistnu v žepe nahrbtnika stisnil tudi 2 čokoladici, tako da bi moral »preživeti« do postaje Jungu, ki je približno na pol poti naslednjega vzpona s spoštljivo višinsko razliko 1800m. Dan je medtem postal topel, med vzponom mi misli hladi idiličen potoček ob poti, počutim se dobro in prvih 500 višinca hitro napredujem, potem pa prihaja na plan davek izpuščene »okrepe«. Tempo se upočasni, v želodcu je praznina, ki je pogoj za akustično kruljenje, čokoladic več nimam, zato grem nekaj sto višincev na »čiste maščobe«. Priklatim se do vasice Jungu, prelepe zelene planote, posejane z lesenimi hiškami, ob eni izmed njih je postaja s samo enim prostovoljcem, ki pa je popolnoma samozadosten in superprijazen. Tu počiva švicarska tekmovalka (kasneje, ko sva en del tekla skupaj sem izvedel, da je že zmagala TOR des Geants!!!), sonce prijetno greje, ob mestu počitka je mini jezerce z lesenimi skulpturami in raznimi objekti, skratka idilično okolje za 20 minutni počitek in polnjenje zalog, prepotrebnih za napor. Čaka me Augstbordpass, skoraj 3000m visoki prelaz z dolgim vmesnim tehničnim delom, ki ga premagam dokaj hitro, upočasnjevati pa me začne zadnji del vzpona, ne morem se nadihati, predvsem izdih je plitev, nedokončan… Ampak počasi gre. Spust je zahteven zaradi snega, vendar neprimerno lažje se je z njim spopadati podnevi kot npr. včeraj iz Nanzlicka. V dolino gre solidno, nov tisočmetrski spust počasi načenja moj spodnji del telesa, vendar je Bluomatt postaja, kjer me čaka moja ljubljena »ekipca«. Do tam je na koncu še par kilometrov ravnine, kjer si je par krat potrebno izboriti pot skozi čredo krav, tu je tudi snemalna ekipa MontblancTV8 za katero dam kratko izjavo, ampak tisto kar me tukaj zaznamuje je prisotnost Kristine in Vite (zdi se mi kot, da se nismo videli že en teden). Tudi tu si vzamem kar nekaj časa za okrepčilo in težko mi je spet zagrizti v novo »tisočico vzpona«. Objemi in poljubi mojih najdražjih… Vita steče z menoj prve metre, me spodbuja in vrti ragljo, srečna. Neverjetno kako to punco zanima ta tekma in gore na sploh – z menoj je zadnje mesece planirala, se zanimala, me motivirala, sanjarila. In zdaj smo tu. Pogrešam Hano, ki je ostala doma. Otrok z drugimi interesi, vendar prav tako z menoj v srcu. Na »messenger« mi je ravno ta večer poslala medvedka, ki maha s taco (nikoli mi še ni kaj podobnega poslala :) – tudi ona čuti, da je to zame poseben dogodek, posebna tekma. Da sem se marsičemu odpovedoval te mesece v zameno za čas namenjen treningu. Da sem vstajal sredi noči, da sem tekel takrat, ko so vsi »normalni« ljudje jedli sladoled ali pili pivo pod vročim vipavskim soncem. Da je to moja velika želja, ki je ne razume vsak… Ja, tudi čustveni svet se na takih tekmah popolnoma odpre... Forclettaz je naslednji prelaz in več kot 1300 višincev spusta, v katerem sem naredil drugo veliko napako v tem dnevu. Organizator je namreč v zadnjem mesecu spremenil traso, sam sem si svoj kartonček s podatki pripravil že prej. Ker je bilo precej dela z oblikovanjem in plastificiranjem samega kartončka, nisem posodobil podatkov, ker »si bom to malenkost itak zapomnil«.. Spomin pa je na takih preizkušnjah zelo nezanesljiv dejavnik... In tako sem prišel na zadnjo okrepčevalnico siguren, da je do bazne postaje Grimentz le še dobra urca spusta. S prijaznimi starejšimi prostovoljci se trudim nekaj klobasat v francoščini, vsi se smejimo, pojem le par koščkov slanega peciva, namesto, da bi se dobro najedel, v bidon si dam 3 dl čaja in »šibaj!«.. Po uri in pol spusta mi klikne, da so bile tu neke spremembe. In ja, namesto »dobre urce« se mi pot zavleče na skoraj 3 ure mukotrpnega pričakovanja kdaj se bo pokazal odrešilni objekt, kjer bom opravil drugi »servis«. V Grimentz sem tako prišel sestradan, izčrpan in jezen na svojo samoorganizacijo, najhuje pa je bilo, da nisem še končal z napakami… Ob prihodu sem šel seveda najprej v jedilnico, lačen kot volk. Topel obrok in vse ostalo sem, ob počasni postrežbi, spravil vase in po dobrih 20 minutah sem, povsem ohlajen, šel pod tuš. Po tuširanju pa me, na hladnem hodniku nastanitvenega objekta, prične tresti od mraza (in seveda od utrujenosti), da si ne morem niti nogavic natakniti.. Trzljaji so tako močni, da mi poskakuje ves ramenski obroč, sploh se ne morem obvladati. Zavlečem se v spalno vrečo (tu so bila na voljo ležišča) in tresem še nekaj časa, potem pa me skoraj v hipu preplavi močna vročica.. »Ah, to je samo reakcija telesa« si pravim. Tudi če bi imel termometer, ne bi hotel vedeti na koliko mi je zrasla vročina, a verjamem, da bo padla. Nastavim si budilko na telefonu čez uro in pol, vendar ne morem zaspati… Obračam se, se odkrivam in nazaj pokrivam, popravljam spalno vrečo, nekaj časa tudi zaspim, vendar se dvignem preden budilka zazvoni.. Utrujen.. V pljučih se pojavi hropenje…

Grimentz – Grand dixence (105 – 148km)

Oblekel sem se kot inuitski lovec, saj je zunaj mrzlo, zato že 10 minut po novem štartu mečem obleke iz sebe. Ne počutim se dobro, rahla slabost in glavobol, par minut po slačenju pa me spet rahlo zebe, kar pa težko prenašam. Ne morem se spraviti v ritem, ki me bi dobro segrel, ne prenesem niti mraza, niti vročine. Sem v slabi fazi, zato si rečem: »Minilo bo!« Še en 10kilometrski vzpon s tisoč metri višincev, bi moral narediti razmeroma hitro, saj sem se odpočil… Vendar ne steče, po eni uri od štarta sem šele na slabi polovici. Dihanje je oteženo, predvsem izdih ni »poln«. Na nekem smučišču zapiha mrzel veter, zato si nataknem rokavice, ki pa so še zelo vlažne od prejšnjega dne, oblečem si tudi vetrovko. V daljavi pred menoj vidim nekaj lučk, zdijo se predaleč, da bi lahko ocenil ali gre za tekače. Ali pa si enostavno nočem priznati, da je še tako daleč… Smučišče se mi zdi ogromno, vmesni ravninski deli so vedno bolj zasneženi, zato po njih hodim. Naenkrat me obsveti močna svetloba iz desne, da se je skoraj ustrašim. Polna luna se je prikazala skozi neko škrbino, svetlorumena in ogromna, dojemanje je otopelo, mrzlo in brez energije. Vseeno se zavedam lepote narave, hkrati pa njene surovosti, ne smem se ustavljati, premrzlo je… Prsti na rokah so najbolj kritični, pot se pa vleče in sploh ni videti, da bi se kmalu končal vzpon – še vedno so daleč zgoraj pred menoj neke lučke… »Je možno, da so kakšni pohodniki, ki nimajo zveze z nami?« S časom me obide kruto spoznanje, da bo treba tja gor in še naprej... Snega je vedno več, ustvarila se je skorja od katere se odbija srebrna mesečina. Včasih se mi zazdi, da močneje posveti od strani. Obupano obračam glavo v smeri pobliskov, vem pa, da je koča v smeri naprej in navzgor, ne vstran. Ob obračanju opažam, da me glavobol ne popusti. V enem trenutku se mi zazdi, da vidim osvetljen stolp blizu nad menoj, ki pa hitro izgine. Morda ga je zakril greben ali pa oblak, ali pa je bil le plod moje domišljije. Pot se postavlja pokonci, diham kot star kozel in stežka postavljam noge eno pred drugo. Na vsake par korakov se moram ustaviti in posebej narediti vdih in izdih. Prsti na rokah mi bodo pa nocoj itak »odpadli«. Temperatura je globoko pod lediščem. Nikoli se mi še kakšna pot ni tako vlekla… Razmišljam o naporih alpinistov v Himalaji in se primerjam, ampak jaz sem na 3 tisoč, ne na 8. Kaj je to? Zakaj sem tako »skurjen«? "Ja, le zakaj, bumbar - ker je že druga zaporedna noč napora, ti pa si tudi po najhujših treningih in najdaljših tekmah šel zvečer normalno spat..." Rad bi se usedel, a se bojim podhladitve. Pomislim, če lahko omedlim med hojo – »Ne smem se prepustiti strahu. Strah ubija!« Dobesedno privlečem se na konec strmega dela in začutim prelaz, koče pa nikjer. Zastavice me usmerjajo nekam prečno, v daljavi vidim celo, da se zopet dvigajo… »Ma neeeee, no..« Nadaljujem, kaj pa hočem… Naenkrat se mi v mesečini pokaže temen objekt, ki bi lahko bil koča, ampak zakaj ni noter luči? Približam se in od noter posveti čelna lučka. "Prosim, sprejmi me, kdorkoli si!!!" Primem za kljuko, na vhodu me pričaka mlad prostovoljec. Ne vem kako izgledam, vem le, da mi hitro ponudi oporo. Hočem se usesti na hodniku, a me usmeri v notranjost, kjer v kaminu gori ogenj. Skrajno empatično mi pomaga pri vsem kar lahko – prinese mi toplo juho in čaj. Ker se uležem na klop, mi prinese in razgrne odejo po tleh (ne zmeni se za navodila glede Covida), kamor se uležem. Rokavice si dam dol, sezujem se, vidim, da vse odnese h kaminu na sušenje, vpraša me, če me zbudi.. »yes, 45 minutes, thankyou. Slišim, da se nekaj pogovarjata s kolegico prostovoljko, očitno se kliče Georg; prsti me skelijo, drugače je pa v redu, toplo je in ni me več… Prehitro je minila »šolska ura« spanca na tleh, Georg je bil dosleden, nekaj pojem in se oblečem, posebej se zahvalim prostovoljcema (tudi sicer sem se trudil, da sem se na vsaki postaji zahvalil ljudem, ki dajejo svoj čas in energijo nam ultrašem) in s spoštovanjem do mraza, ki me čaka odidem iz prijetne koče. Zunaj se svita, obrisi gora so fascinantni, vendar preveč zebe za strmet v njih, par fotk pa le stisnem. V spustu sem okoren, čutijo se posledice 115km, snežna skorja pa predstavlja objektivno nevarnost. Še 200km.. »Keeej? Kumi dwobra tretjina?« Ne, ne, ni za razmišljat o tem. Res ne... 1600 višinski spust je dolg, vseeno pa je neprimerljivo lažji kot je bil vzpon. Takoj ko se rešim snega in vetra si oskrbim žulj, da se preveč ne razboli. Spet se vrača optimizem vame – »Sem ti rekel, Andi, minilo bo.«. Naslednja postaja je bila v dnu doline, v kraju Evolene, dobro sem se naložil in odšel naprej. Ob cesti sem opazil 3 gradbene delavce, ki so med seboj govorili v meni znanem jeziku. Verjetno sem čudno strmel v njih, saj so obnemeli, eden pa meni: »Bonžur!« in jaz njemu: »Dobro jutro!« Vsem trem so se razjasnila dinarska lica in eden pribije: »Šta je to, neki maraton, a?« »Je, tako nekako«.. In tečem dalje. Največji kantavtor Balkana Balašević bi rekel: »Nemate vi pojma, braćo draga…« Itak, da nimate pojma, da me čaka 1400 metrov vzpona in da je že več kot 30 ur kar sem pričel s to avanturo. In da bi se verjetno, če bi »imeli pojma«, soglasno strinjali, da je »ovajčovjekludstoposto«. Vzpon pričnem z zelo oteženim dihanjem, ki pa se po slabi uri izboljša. Ritem imam soliden in zato sem resnično vesel. Očitno sem se nekako sestavil po nočnem peklu. Uživam v pogledih na naravo in izkoriščam »dobro fazo« za premagovanje kilometrov. Naslednja postaja je zopet na soncu, ki je na tej tekmi moj zaveznik. Pomislim na pogoje, ki bi bili podobni mojim pripravam – verjetno bi bil precej hitrejši, ampak s »če-ji« ni vredno izgubljati energije. Col de la Meina je dovolj visok, da mi spet zbudi manjšo krizo, uležem se na skalo par minut, da bom v spustu boljši. Zmasiram si upogibalko desnega stopala, ki me že nekaj časa boli – »Zaradi enega »fleksorja« pa že ne bomo delali panike.« »starega vnetja« na notranji strani sem pa že itak vajen in se ne kdovekaj stopnjuje. »Tam naj bo!« Naslednja postaja je zopet bazna in tam me čaka moja ekipa. Tisočmetrskemu spustu, v katerem me prehiti moj prijatelj Pirin, sledi nekaj kilometrov ravnine in nato ubijajoč klanec do ogromnega jeza Grand dixence. Na ravnini me presenetita moji dve spremljevalki, sam sem kar utrujen, zato se usedem par minut v travo, oni dve pa nekaj čebljata tja v tri dni.. Vendar mi je lepo, ker sta z mano.. Ma je treba naprej. Do bazne postaje rabim potem še skoraj uro, tam mi Pirin svetuje naj ne spim, ker nas čaka zloglasni Grand desert, ki ga je doživel ponoči in tega res ne priporoča. Vseeno si privoščim dobro uro odmora, v očeh punc vidim, da jih skrbi kaj bo – verjetno zgledam kar klavrno. Dopovedujem si, da se počutim odlično in z odločnostjo napadem preostanek (še enega) 1200 metrskega vzpona. Slovo je pa grenko, kot da bi šel daleč proč…

Grand dixence – Relais Arpette (148 – 200km)

Spet si vzpon poskušam olajšati z glasbo, ki pa mi ne odgovarja. Vedno poslušam glasbo in na vsaki ultri mi večinoma »paše«. Očitno je to res posebna ultra, ker mi glasba preseda, ne morem je poslušati. Izklopim mp3, vržem slušalke ven in se prepustim zvokom dihanja v ritmu A-A-B-B. Pljuča ne delajo prav in z višino funkcionalnost pada. Par sto metrov pod prelazom imam hudo krizo, spet je vsak korak težava... »Vedel si, da bo težko in zato utihni in borbaj!« Končno Grand desert. Spust s prelaza Praufleri je brutalen. V bistvu gre za brezpotje, zastavice sicer »svetujejo« kje lahko greš, vendar ni nobena opcija dobra. Ostri balvani in vmes sneg. V strahu, da ne bi zlomil palic ali noge sem počasen, previden in apatičen. Iščem prehode, pomagati si moram z rokami, čas teče, Bolgar je imel prav, tega si ne bi želel ponoči. Prebijem se čez najhujši del in na ravnem odseku preidem v nekoliko bolj tekoč ritem, sonce je že zelo nizko, z njim se spušča tudi mraz, sam pa sem pri okrepčevalnici na prostem. Šotor in dva utrjena gornika, ki skrbita, da je na voljo topla pijača in juha in rezervni šotor za morebitne obnemogle. Zamudim se dobrih 10 minut in odidem proti naslednjemu vzpončku, ki ima samo 200 metrov višine, zame pa je peklenski in neusmiljen, kljub dovoljšnjim glikogenskim zalogam, mi primanjkuje osnovnega vira energije – kisika. Piskam in trobim tako pri vdihu kot izdihu, lahko se borim kolikor hočem, po nekaj korakih se je potrebno ustaviti. »Ok, ma zaradi tega ne delali drame, boš šel bolj počasi in bo. Prow?« Col de Louvie ponuja še en tehničen spust in dolgo tehnično prečnico, kjer me ulovi tretja noč moje tekme. V mraku opazim velike kozoroge, okolje me spominja na naše Julijce, počutim se bolje, saj za spust ne potrebujem toliko kisika. Pred izzivom sem si mi mislil, da bodo v drugem delu poti vzponi moje močno področje, da bom pridobival, a se je situacija obrnila - za spuste lahko rečem, da gredo dobro, nekaj bolečin se že lahko potisne iz zavednega ali pa se jih enostavno navadiš in se sprijazniš z njimi… Vzponi so pa ena sama agonija... Prečnica je res zelo dolga, do jezera Louvie pridem že med trdo temo, natočim si mrzlo svežo vodo, ravninskemu delu ob jezeru sledi še drugi del 1500 metrskega spusta iz prelaza Louvie. Proti koncu sestopa ne morem več teči, stegna potrebujejo odmor, zato nadaljujem v hitri hoji do doline, izčrpan sem, zdi se mi, da bi lahko zaspal stoje. Le Plampro – okrepčevalnica, kjer se starejši prostovoljci zabavajo na svoj način, ki ga dobro razumem. Zelo so prijazni, skoraj vsi imajo ob sebi kozarec vina, veliko smeha in zbijanja šal, velik izbor hrane, vendar je meni najbolj pomembno, da imajo ležalnike, ki so sicer v velikem šotoru, kjer je temperatura ista kot zunanja, ukrepe pa tukaj spoštujejo, zato ni odej. Vendar nujno rabim spanje – oblečem si kar imam in izvlečem astrofolijo iz obvezne opreme. Na ležalniku prebijem dobro uro, med hropenjem in izkašljevanjem pa se mi zdi, da ne zatisnem očesa, ali pač – morda sem kaj zaspal, budilke tudi tokrat nisem rabil, ker sem se dvignil prej. Ovit v folijo grem tresoč po čaj, da se vsaj malo segrejem.. Poskušam biti hiter pri odpravljanju, a mi ne steče, mrzla vlaga se mi zažira povsod, na silo se odpravim in grem naprej. Glavobol. Logično. Kmalu se prične vzpon, ki me vsaj segreje, čeprav je brez primerne oskrbe mišic s kisikom zelo utrujajoč. Sopihajoč se ustavljam, poskušam se izkašljati, kdaj mi deloma uspe, vendar se hitro zopet vse »zabije«. Še vedno sem obupno zaspan – »Ja, ne vem kaj si mislil, da boš 4 dni buden kot sova?« Pot se po 800 višincev položi, vmes je celo nekaj spusta, proti naslednji postaji pa se vije dolga položna steza po pašnikih. Trudim se vzdrževat hitro hojo, s priprtimi očmi, z ritmičnim dihanjem in diagonalnim postavljanjem palic. Vse skupaj se vleče, v nekem obdobju začutim čudno olajšanje, lagodnost ob korakanju med belo črnimi vzorci, ki jih proizvaja čelna svetilka. Naenkrat se ustrašim saj se zavem, da popolnoma mižim. Ne vem koliko časa je trajal ta trans... »Bi se ti rad razbil na kakšni skali, al se igraš slepe miši, si normalen?« »Ne, nisem normalen, itak, da ne…« Večkrat se še zbudi dialog med mojimi »jazi«, vendar to delam vedno na ultrah. Se mi zdi, da pomaga… Cabane de Mille pride precej bolj pozno kot sem računal, zvrnem se na klop pred dobesedno prazno mizo v predprostoru koče na »okrepi«. Vprašajo me kaj bi jedel, kljub obnemoglosti se nasmehnem – »I don't know what do you offer…« Juha iz večke kot ponavadi, čaj in še nekaj »hidratov« zaužijem, predvsem pa me razveseli dejstvo, da si lahko odpočijem na počivalnem stolu z vzglavnikom in ODEJO!!!. »How long?« »45 minuts, please« Čeprav je bil sprva dremež prijeten, več kot tri četrt ure niti ne bi mogel ležati v tistem stolu, ker me je začelo boleti vse.. Preden zapustim kočo, tekač, ki je pravkar prispel opisuje, da nekdo leži 200m od koče in da noče naprej. Oh, kako ga razumem. Osebje koče je steklo v pomoč, sam pa se prepustim svoji zgodbi in odidem v ledeno mrzlo jutro. Kljub mrazu si vzamem nekaj časa za ogled in slikanje belih velikanov: Grand Combin, Mont Velan in predvsem montblanška skupina z luno nad njo me očara, vrača mi plačilo za trud, ki ga vlagam, po skopi ceni sicer, vendar smo v Švici, ne?… Čaka me eden najzahtevnejših spustov, v 1600 metrov nižjo dolino, ki s cesto povezuje dolino Valais z italijansko Aosto. Med pripravami sem precej dobro naštudiral pot, na ta spust sem bil psihično pripravljen, mi pusti fizične posledice, predvsem pa me popolnoma sestrada, svoje zaloge sem že zdavnaj porabil, v zadnji koči pa sem jedel premalo. Srečujem redke pohodnike, očitno vedo vsi za kaj se gre v tej tekmi, saj mi izrekajo poklone, se mi obzirno umikajo in me opogumljajo. Blizu doline vprašam dve gospe, če je ob poti traila kakšna trgovina, pekarna ali kaj podobnega. Ne, samo hotel s kavarno. Obe mi skušata dati nekaj svoje hrane, iz vljudnosti zavračam, ena je še posebej vztrajna z bananino rezino. »Merci beaucoup«. Res sta bili prijazni in ne spomnim se kdaj sem od neznanca sprejel hrano. Čuden občutek.. »Biblijski«.. To res ni več praksa v današnjem svetu. In bananina rezina se mi zdi slastna… Hvala še enkrat, neznana gospa. V nižjih predelih zaman iščem jablano ali kako drugo sadno drevo, ustavim se ob vaški vodovodni pipi in si natočim vodo, na srečo imam še en izotonični prašek, ki ga zmešam, upam da bo dovolj za 8 kilometrski klanec, ki me loči od 5. bazne postaje. Sonce počasi pridobiva na moči, jaz pa se prav tako počasi dvigam iznad vlažne, zelene doline. Za seboj opazim 2 tekmovalca, ki se mi bližata, vseeno mi je kdaj me bosta prehitela.. A me ne, morda sta si vzela pavzo, sam hodim v ritmu omejenem z dihalnim čepom, redke ravnine poskušam teči – počasi in s težavo, vendar dobro dene moji psihi, da pred 200im kilometrom še tečem. Tudi dihanje se deloma sprosti v jutranji energiji sonca, večkrat izpljunem kompaktne koščke zelenorumenega »materiala« iz pljuč kar zelo pomaga. Ne razmišljam koliko tega »materiala« se še nahaja v mojem telesu, razmišljam o ljudeh, ki jih imam rad, o podpori, ki mi jo dajejo. Ogromno pozitivnih misli sem prejel, čeprav večinoma ne odpiram sporočil, vidim, da prejemam veliko spodbud povsod – seveda me to me ohrabruje - ne bom odnehal dokler se lahko premikam, hvaležen sem vsem. Dobro fazo vzdržujem skozi celoten vzpon, pokličem Kristino, prihajata na postajo, čeprav te nismo planirali. Komaj čakam. Končno pridem do jezera Champex, nato samo še 20 minut do 5. bazne postaje, kjer pol ure samo jem. Moje punce – kako vas imam rad...

Relais Arpette – Les Crosets (200 – 261km)

Odločim se, da ne bom nič počival, na hitro se obrišem z vlažilnimi robčki, preobujem in preoblečem, posodobim opremo v nahrbtniku in po triičetrt ure spet bolj optimistično nadaljujem vzpon na prelaz Fenetre d’Arpette. Celoten vzpon iz doline šteje skoraj 2000 metrov "vertikale", vendar je ta postaja približno na polovici, tako da samo še »tisočica«. Pričnem dobro, pomaga mi tudi Berodual, ki sem si ga parkrat vpihnil v pljuča. Vzpon na prelaz mine v dobrih dveh urah, zadovoljen sem, da se mi je vsaj malo odprlo, kljub težavam proti koncu vzpona in dihalnim postankom. Na vrhu kar precej ljudi, točka je res zanimiva, saj je strmi ledenik »Glacier du Trient« na dosegu roke, mogočen in divji, bleščeč od močnega sonca in bučeč od številnih slapov, ki padajo iz njega v dolino, do katere vodi zelo zahteven in nevaren spust. Premagovati si ga pomagam s palicami, zelo pa se je na tem odseku poslabšalo vnetje »fleksorja«, ki je že zelo boleče, ves gleženj je otekel. Vzamem nalgesin – samo te protibolečinske sem vzel s seboj, blage, brez močnih reakcij, da ne izgubim občutka za svoje telo... Telo je pod stresom in vedel sem da bo. Vedel sem, da bom ogrožal svoj imunski sistem za katerega sem tako dosledno skrbel v zadnjih mesecih, vedel sem da bodo poškodbe in bolečine, vedel sem, da bo treba »čez meje«, vem pa tudi, da sem se še vedno izvlekel in še vedno so me tovrstne izkušnje čez čas naredile močnejšega in tudi tokrat verjamem v to... 1300-metrski spust do kraja Trient, kamor so prestavili okrepčevalnico, utrujenost je spet huda, vendar bom stisnil še eno rundo – do kraja Finhaut, kjer me bo čakala moja »ekipca« in tam bom malo odspal.. Ja, to je moj mini načrt.. Ravnina, kjer se trudim teči, pa 300-metrski vzpon in 600-metrski spust do reke, nato pa zelo strm vzpon na drugi strani reke spet navzgor in spet sem na dnu – z mojimi pljuči in energijo. Na nekaterih delih se mi vrti v glavi, »borbam« navzgor, kjer me čaka počitek... Trpljenje – ja čisto trpljenje... Finhaut pride težje kot sem pričakoval, punci mi pomagata, vnetje »fleksorja« me omejuje, da si zelo težko prebodem in oskrbim nov žulj, saj so vsi položaji boleči, obujem si večje superge. Opazim, da imam oteklo tudi desno podlaht (od dela s palicami), bolečina pa je neznatna v primerjavi s stopalom. Vidim Kristino, da si misli svoje – med oskrbo mi šepne, da bi me morala odpeljati domov. Vita pa samo dvomljivo in otožno gleda, žal mi je teh oči, ki so se tega dogodka tako veselile... Trudim se biti pogumen. Med tem zmanjka elektrike v okrepčevalnici, večer je in pripravim se za počitek na ležalniku, tokrat imam svojo odejo. Moji dve deklici gresta, saj ju čaka še lep del poti do apartmaja, sam si budilko nastavim čez uro in pol. V tem času pride še nekdo na sosednji ležalnik. Navleče si astrofolijo in z njo živčno »šumi«, jaz pa mu »v zameno« hropim in kašljam, tako da ne spim ne jaz, ne on. Obupno se počutim, telo si želi spanca, dihala pa le tega ne omogočajo, v vsakem položaju se mi zaprejo dihalne poti in potrebno se je izkašljati ali pogrkovati. Po manj kot eni uri sem že napravljen za nov 1200-metrski vzpon, neprespan, nespočit, z močno oteklim in bolečim stopalom, s sto drugimi bolečinami, ki jim ne pripisujem pomena, s primanjkljajem kisika in s strahom, da bom morda moral odstopiti. Vendar ne še, še lahko hodim... Odejo »šenkam« prihodnjim tekmovalcem. Med vzponom me pričnejo prehitevati tekmovalci na 100 milj, ki so štartali ob 10h zjutraj, eden od njih mi pomaga pri menjavi baterije naglavne svetilke, saj sem se popolnoma zmedel in bil že prepričan, da so vse baterije prazne. »It’s very kind of you, thank you... Sylvain«, preberem na njegovi štartni številki. Nasmehne se in me potreplja: »You are a real hero, my friend«, mi odvrne in odide naprej... "Hvala ti, kamerad." Kriza v vzponu tokrat ne pojenja, večkrat se usedem ali uležem ob poti, obhajajo me slabosti... Nikamor ne gre več ta trail!!! "Huda ultra si! To ti priznam, zato mi daj nekaj opitimizma! Ja, zelo huda si, veliko hujša kot sem si predstavljal. Si sedaj zadovoljna? Daj mi nekaj, da se lahko borim, daj mi malo več kisika!!!" Obup si poskušam razbijati s štetjem korakov – do 50 in odmor. Nekajkrat to storim, ko se zavem banalnosti in obupanosti mojega početja. »Hudič vzemi vse skupaj!« Col de Fenestral in spust iz njega.. Zopet brezpotje, kjer ne vem ali bi palice imel v rokah ali v nahrbtniku, saj so roke nujne pri sestopu. Obupno počasen sem, za par kilometrov rabim ure... V nerodnem sestopu mi nekajkrat stopalo zvije v položaj, ko »vidim zvezde«. »Ne smeš se vdati!« Ne, ne smem se vdati, ker nočem delati nekoč popravnega izpita tukaj. Ker sem preveč vlagal te mesece. Ker ljudje, ki jih imam rad verjamejo vame. Vztrajal bom dokler stojim na dveh nogah in diham brez respiratorja... Ne bom pozabil Vitinih oči v Finhautu... In nič ni močnejšega kot upanje v otroških očeh... V mojih pa solza...

Prelaz Emaney je nova mukotrpna pregrada, vendar jo v neskončno dolgi noči počasi premagam, spustim se do jezera Salanfe, še pol ure ravnine in skoraj se opotečem v zavetje okrepčevalnice – edino kar vidim so ležalniki z odejami, vseeno se potrudim spiti juho in nekaj zaužiti preden se zvrnem v ležalnik: »Une heure et demie, s’il vous plait.« Tokrat me moje lastno hropenje ne zbuja, saj zaspim kot ubit.

...Z zombijevsko faco se vrnem iz Wcja (iz prvega odstavka tega bloga) v toplo notranjost, trije prostovoljci so se nekaj resno pogovarjali in pogledovali proti meni. Sam sem si nadel najbolj samozavesten obraz, molil, da spet ne izbruhne kašelj in se hitro odpravil, da ne bi prišlo komu na pamet za kakšen zdravniški pregled. Zaskrbljenim Švicarjem se lepo zahvalim in pričnem s hitro hojo ob jezeru, poleg mene pa kmalu »bordercoolie«, ki se je vzel od »nevemkje«. Vem, da ga nima smisla prepričevati, da ne bi šel za mano, njegova družba mi »sede«, spremlja me dobre pol ure, potem me zamenja s tekmovalcem iz 100 milj, ki me pravkar prehiti. V zadnji vzpon proti 2500 grem počasi, odločen pa sem, da bom poskusil rez spanca na poti, stisniti bom poskusil do cilja, če ga le uspem doseči... Res si ga želim...

Lažji teren in dnevna svetloba mi omogočata hitrejše premikanje. Petek je in to je dan, ko sem planiral končati to avanturo. Sedaj že vem, da mi ne bo uspelo, morda do sobotnega jutra, vendar mi nekaj pravi, da je cilj dosegljiv in to me ohrabruje... Zadnje tri odseke v tej, peti etapi opravim več ali manj v istih ritmih, z istimi problemi, ne morem pa spregledati pogledov na naravo. Prelepa veriga Dents du midi in vse okolje tukaj je fantastično, rad se bi vrnil enkrat sem, se ulegel na travo in … počival... Misel na počitek ubija, ker se hkrati z njo zavedam utrujenosti, zato ne bom več mislil na počitek. Na enem od klancev počasi prehitevam sotekmovalko, ki močno zaudarja – kako moram potem šele jaz... Obljubim si, da se bom v zadnji bazi stuširal, oskrbeti si moram žulje in nekaj storiti s »fleksorjem«, ki obupno boli. Na zadnji postaji okrepčevalnici 5. etape vprašam za mleko. Prostovoljci odkimavajo, na kar mi starejši gospod z roko nakaže naj počakam. Vrne se čez 2 minuti, s kozarcem svežega mleka, smeji se in kaže na čredo, ki se pase 30m od nas... »Merci beaucoup, monsieur!« Jutro je nabito z energijo, ki jo čutim, zato se ne obotavljam: »Ale Andi, izkoristi dobro fazo in naredi kar je treba!« V času kosila sem na zadnji bazni postaji, številka preostalih kilometrov je postala prijaznejša – še 53km, čeprav v tem stanju lahko pomnožim to s x 3.

Les Crosets – Le Bouveret (261 – 314km)

Tokrat grem najprej pod tuš, kljub precej bolj toplemu okolju kot v Grimentzu, nato pojem topel obrok, grem k zdravnici, ki mi oskrbi žulje – vbrizga mi neko roza skelečo tekočino in na novo prelepi. Fizioterapevt zmajuje z glavo nad mojim oteklim gležnjem, z asistentko mi dobrih 20 minut s posebnimi krožnimi gibi vlečeta stopalo, da se bi vneta vlakna v »fleksorju« malo razmaknila. Stanje se res nekoliko izboljša, bolečina malo popusti, vendar mi je jasno in tudi »fizio« mi potrdi, da to ne bo dolgo ob teh naporih. Hvaležen medicinskemu osebju za njihov trud in predanost, se po dobri uri postanka odpravim v popoldansko približevanje sanjam... »Poskusil bom doseči čas 100 ur. Ja, to naj bo sedaj moj cilj!« Po 350 višincev in sopihanja na vročem soncu, sledi dolg spust in ravnina v Morgins, kjer me čakata K&V. Terapija mi je omogočila, da je spust nekoliko lažji kot prejšnji, ravnino pretečem počasi, a vztrajno brez postankov – »Ja, še lahko tečem« Vita mi že na daleč maha, ustavim se za okrog 20minut. Dobro se okrepčam in spet slovo, tokrat manj depresivno, optimistično – spet sem v »igri«... 650 višincev vzpona ni lahkih, čutim, da energija je, škoda le, da je premalo kisika za strumen korak. Privlečem se na vrh strmega Bec du Curbeau, 8metrov nižjega of 2000m, pač še en kuceljček na poti do cilja, ki mu ne pripisujem nekega pomena... Vse dokler ne pridem na vrh - tu pa najlepši razgled teh dni.. Ne morem kričati od evforije in navdušenja, le vzdihujem in se oziram nad neverjetnimi pogledi na velikane Alp. Kraljuje seveda najvišji Mont Blanc, vendar se ob popolni jasnini in ostrini vidi daleč na vse strani – tudi sem se bo treba vrniti nekoč in z zemljevidom v rokah sedeti in opazovati... Še ena stvar me razveseli – vidim del Ženevskega jezera. Tam je cilj, do njega pa približno en »maratonček«. Najprej pa v neverjetno strm sestop, vertikala po pašniku z naklonino, ki bi v mokrem vremenu pomenila zelo veliko nevarnost, tokrat je lažje, le fizioterapija iz baze je izgubila svojo moč in zopet je stanje nad stopalom katastrofalno. Brez palic ne bi imel nobene možnosti. Naslednjo »okrepo« moram omeniti zaradi najboljše čebulne juhe kar sem jih kdaj jedel. Oskrbnika v koči Conches sta topla in prijetna, stereotip o švicarski skoposti tukaj nedvomno pade, gospa mi, smeje, servira 3 tople palačinke, tudi vsega drugega je tukaj v izobilju, definitivno je to moja »zmagovalka«, kar se tiče okrepčevalnic. Čaka me zahtevnih 15km do naslednje postaje, dan se poslavlja, zato hitim naprej. Naslednji vzpon je strm, bliža se sončni zahod in imam možnosti, da pridem na vrh to doživeti. Grebem se, »grizem travo« in se borim, hropeč in stokajoč, skoraj po vseh štirih panično pogledujem proti oranžnim odtenkom, ki se prelivajo po gorah. V tej mini tekmi gre za minute in uspe mi doseči prvi vrh, le razgled ni idiličen kot sem si predstavljal, saj kuliso proti zahajajočemu soncu kvari naprava na bližnjem smučišču. Vseeno mi ni žal za izdaten napor, oblečem se, ker postaja hladno in nadaljujem pot po grebenu – spust, nov vzpon, spust, nov vzpon, greben, prižig čelne svetilke, pogled na razsvetljeno riviero ob Ženevskem jezeru je božanski in spet me čaka dolg spust, skoraj 1000 višincev. Pomislim, da sem tekel ves dan – to je odličen podatek, hkrati pa je logično, da me zopet napada huda utrujenost, čaka me nov nočni boj z njo... Spust je boleč, a gre naprej, vzpon, ki mu sledi pa me spet zelo upočasni. Dobrih 400 višinskih metrov mi v normalnih pogojih predstavlja manj kot pol ure prijetnega napora, tokrat se mučim skoraj dvakrat več časa. »Bi se moral uleči?« »Ne, samo malo bom posedel.« Ugasnem »čelko« se usedem na kamen, glavo sklonim naprej na kolena in se umirim... Z lahkoto bi zaspal, vendar ne smem – mrzlo je in vlažno in priti moram v cilj! Gremo! Predzadnja postaja je pred neko kočo, mlajši in veseli prostovoljci kurijo ogenj, ki prijetno greje – okrog so razpostavljene klopi, ki vabijo, vendar vem, da če se ne uprem skušnjavi zaspim v trenutku... »Ale!«, se spodbujam, nov naporen vzpon in nov spust in nato – ZADNJI VZPON. Zadnjih 400metrov višinca se noče in noče stopiti, gledam na uro in prepričan sem, da višinomer ne dela prav. Hodim in hodim, višinci pa nikamor, večkrat se usedem, glavo na kolena, minuto ali dve in dalje.. Neupravičeno se jezim na traserja, da ne držijo podatki, da je višine več kot so napisali itd.. Glasno se prerekam tja v noč iz čistega obupa in ko me prehitevajo prvi tekmovalci 90km traila ne občutim nobenega sramu, popolnoma vseeno mi je kaj si mislijo. Rabim spanec, ampak ne tu, ne slabih 20km pred ciljem... In končno pride ta vrh. Ob jezeru je zadnja postaja, mladi prostovoljci mi že čestitajo – ozavestim se, da se cilj kljub vsemu bliža. Gremo – še ravninca, kratek vzpon in zadnji 1200m spust. Po ravnini mi skozi neko tiho in temno naselje ob jezeru prihaja nasproti postava. Zelo angažirano me gleda in spodbuja, nekaj znanega mi je na njem, zato ga dobro obsvetim - »Georg!!!« »Ha, ha, you know my name!« Itak, da sem objel fanta, ki me je »rešil« na Becs de Bosson, v tisti ledeni noči. Kdaj je že bilo to? 3 noči nazaj. Nekaj minut gre z mano, pove, da se me dobro spomni in da se je bal, da ne bom končal... Da se prostovoljci tudi selijo in da bo nocoj tukaj pri jezeru Taney, da je sicer gornik in padalec, da pa zelo rad pomaga na tem dogodku in da zelo ceni naše »delo«. Meni se zdi vse skupaj čudežno, sredi ničesar sem srečal mojega »zmagovalca« kar se prostovoljcev tiče, edinega, ki sem si zapomnil njegovo ime – še enkrat: »Hvala, zdaj že lahko rečem - prijatelj!« Ja, to je že 5 noč mojega teka... Že ena je dolga... Spuščam se v lahkem teku, seveda se spet vse neskončno vleče, a sem tega sedaj res že vajen, zato enostavno čakam. Čakam med spuščanjem, čakam med tekom, naučil sem se biti potrpežljiv v bolečini in trpljenju. In to je dobro, dobro za mojo osebnost, ki jo ultre že nekaj let "tolčejo, kujejo in brusijo". Zelo težko razmišljam, poskiušam evalvirati mojo tekmo, vendar ne gre.. tudi možgani bijejo svojo bitko. Prehitim tekmovalca iz 100milj, ki mu partnerka nudi oporo pri hoji – torej so nekateri še v slabšem stanju kot jaz. »Itak da ja«, tudi odstopov je verjetno precej. In sam nisem med njimi, sedaj mi cilja res ne more več nič vzeti. Zavedam se ga, ne sanjam..  Prvič je popolnoma realen. Vendar ne bo nihče nikdar izvedel kaj sem dal v resnici skozi... Pomislim na moje najdražje, ki me čakajo in ulijejo se mi solze. Spet ne vem zakaj, vendar so čustva pri teh naporih tako izrazita, tako povezana z vso bolečino in trpljenjem. Ne, ne gre za nobeno samopomilovanje, gre za jok olajšanja, jok samopremagovanja in jok neskončnih ur priprav. To ni samo 314km dolga pot, ta pot je dolga več tisoč kilometrov treninga, ki v zadnjih tednih okupirajo možgane, jih nabijejo s pozitivnim spoštovanjem in pričakovanjem. Težko je to razložiti. Gre za jok zmage... Tudi to je eden od čarov Ultre, da zbudi tako globoka čustva, da se ti svet ustavi...

Ustavim se, obrišem solze in preidem v poslednjo ravnino...

V cilj pridem v soboto, ob 3:08 zjutraj, dobrih 99 ur po štartu iz Bettmeralpa, precej kasneje kot sem v teoriji sposoben, vendar veliko prej kot bi moral priti, glede na vse okoliščine. V objemu Kristine in Vite zaključim s to tekmo, na 35. mestu, bolj srečen pa zaradi golega dejstva, da mi je USPELO!

Po prihodu v nedeljo pozno domov so mi sovaščani in prijatelji priredili veličasten sprejem in me še enkrat spravili do solz – HVALA. Naj bo na tem mestu shranjena zahvala za prav vsak odziv, spodbudo in čestitko. Nimam besed za to.

»In zapisati moram svojo zgodbo!«, si obljubim par kilometrov pred ciljem. Lahko jo bom prebral v svoji starosti in podoživljal nekaj, kar je pretreslo moje življenje, mojo osebnost. Morda je prva in zadnja, morda se bom preizkusil še kdaj v podobnem izzivu, kdo ve. Prepričan pa sem, da bom težko tako vztrajen kot sem bil tokrat. In lažje mi bo poslušati svoje telo in reči »dovolj je«. Zato, ker sem tokrat sebi nekaj dokazal. In upam, da sem dokazal svojim otrokom, da je vztrajnost visoka vrednota. Upam, da bosta nekoč moji hčerki znali to sporočilo ceniti – da se v življenju ne moreš kar predajati in da se je potrebno boriti tudi za stvari, ki niso materialno pomembne. Boriti do konca...

Vita, Hana in Kristina - to tekmo posvečam vam trem.