K24 - ultratrail

K24. Legendarna trasa, ki je bila že nekaj časa moja želja.. Letos pa so Korošci to organizirali kot tekmo. Dodali so ji še rudniške rove v gori Kralja Matjaža, nekaj dodatnih kilometrov ter začinjenih višincev in rodila se je nova slovenska “stotka”, zaradi termina, ko so temperature peklenske, pa tudi zaradi velikega odstotka izjemno zahtevnega terena, ena težjih tudi na širšem prostoru. Nedvomno...

 Sam sem bil nekdo, ki je imel konec 2018 srečo pri žrebu, sicer pa bi verjetno v vsakem primeru prišel na to avanturo, ki sem jo doživel tako, “na eks”, vendar je bil požirek poln, eksploziven in neverjetno bogat z različnimi okusi. Omamljenost pa traja še po par dneh. In tudi zato se oziram že za naslednjimi izzivi, tudi zato smo “ultraši” nepopravljivi trmoglavci, katerim zelo blizu pade verz slavnega srbskega banda: “… jednom ga ubiješ – on oće opet!” In res je. Ultra te “ubije”, zamaje ti večino sistemov v organizmu, te pretepe in poniža, spravi na kolena ali nižje.. Ja, zelo rada vidi, da ji priznaš, da nisi nadčlovek, ampak, da se svoje majhnosti zavedaš. Rada sliši, da si srečen, ker se zavedaš možnosti, da je tek privilegij. Privilegij zdravih in svobodnih. Na modrem planetu pa zelo dobro vemo kako minljivi sta ti dve vrednoti. Ja, “Ultra” je stroga učiteljica, vendar pravična. Zato jo cenim…

 V petek 9.8.2019 torej, iz Vipavske doline v tokratno središče trail scene pri nas – Črno na Koroškem. Na “loteriji Slovenije” (tako sam zadnje čase poimenujem slovensko mrežo avtocest) imam srečo in “zadanem” samo en krajši zastoj na “Primorki”, tako da pridem na kraj tekme že ob 15h. Teh 6 ur (štart je ob 22h) preživim v prijetni družbi idrijskih prijateljev, z Janom Božičem kot enim izmed favoritov. Vmes poskušam zaspati na blazini pred našim “taborom”, vendar mi brnenje gradbenih strojev v bližini in verjetno tudi doza adrenalina v žlezah (oziroma že izven njih) tega ne omogočita. Hidratov pojem ogromno, skupaj z vodo, ki jo vežejo imam pred vsako tekmo 2 kg več kot sicer, kar je omejitveni dejavnik, vendar je to investicija, ki se ti kasneje “obrne”. Večer pride še prehitro, štartne vročice ne bom niti omenjal, pričakovanja so prilagojena poletnemu času in treningu, ki sem ga opravil, vseeno pa mi ne uidejo informacije, da je konkurenca zelo ostra, veliko odličnih tujcev in skoraj vsa Slovenija. Nestrpno čakam začetek in že gremo po ulicah Črne...

 Štart je hiter, sam se počutim težak, nahrbtnik je poln, saj je prva okrepčevalnica daleč - 17km in “jurja” višje Po 10 minutah teka smo že v rudniku, kjer nas prijetno ohladi, zunanja temperatura je namreč še vedno visoka. Kot vedno na tekmah mi misli odtavajo, vrnem se poldrugo stoletje nazaj v garaške pogoje, ko so rudarji prodirali v drobovje Pece, ki se dviga kilometer in pol nad nami.. Kakšno življenje so imeli?.. Tap, tap, tap odmevajo koraki v dolgih ravnih rovih, teren je utrjen, tempo visok, tu je namreč ravnina. Sem nekje v prvi deseterici, 6,5km pa se mi kar vleče, a ko me rudnik izpljune v vročico noči, bi šel takoj nazaj v krtovo kraljestvo. Na srečo imam tokrat podporno ekipo UTVV Race teama, ki me preseneti s huronsko spodbudo ob izhodu. Začne se vzpon na Peco, ki ga opravim v zmernem tempu, večinoma skupaj z Anžetom, prijateljem in konkurentom. Dom na Peci – prvo okrepčilo (hvala mami od Nine za pomoč!). Gremo na vrh! Noč je prelepa, mirna, na vrhu Pece “udobna” temperatura, Luna je pravljična, notranje počutje je popolno. V spust grem zelo previdno, iz vidnega polja spustim Anžeta in kmalu še 2 tekača, “šparam” patelarno vez, s katero imam zadnje čase probleme, napaka slabega koraka lahko pomeni tudi odstop. 20 km je za mano, pot pa se je šele dobro pričela..

Spusta je okrog 900 “višincev”, nato pa ravninski del po makadamu, trudim se držati tempo, vendar mi ne gre. Zdi se mi, da tečem v pancerjih, nimam elana.. Samota mi odgovarja, saj sem v fazi, ki jo dobro poznam – “učiteljica Ultra” me je dobro pripravila na taka obdobja.. In prej ali slej minejo, le verjeti moraš v to.. No, in malo počakati… Ja, ponavadi moraš kar precej počakati :). Tokrat sem čakal do naslednje okrepčevalnice na kmetiji Kumer.

Podpora na okrepčevalnicah je neprecenljiva. Šteje vsaka spodbuda in vsak prijazen pogled. Hvaležen sem… In še ena specifika ultre je ob odhodu iz postaje. Ko veš, da greš zopet v cono napora in samote, podporniki in prostovoljci vsakemu tekaču namenijo zelo glasno in odločno spodbudo, ki deluje kot sprožilec. Res… Do Zadnjih travnikov, kjer je naslednja okrepčevalnica je samo 7km, teren razgiban, verjetno najlažja etapa. Postanek je minimalen, rad bi čim prej pričel spet z “delom na višini”, saj me čaka še okrog 4000m vzpona.

Drugi višinski zalogaj je Olševa. Sem sredi noči, med vzponom večkrat zazeham, pomislim na moje punce, ki sedaj spijo v moji dolini. Diham globoko in hitro, “opazujem” svoje počutje, poskušam se popolnoma ozavestiti, večkrat zavestno vzravnam hrbet, pohodne palice so mi v veliko pomoč, ob visokih stopih čutim moč stegenskih mišic, ki neutrudno opravljajo svojo funkcijo krčenja... Olševa je okrašena z lučkami tekačev, ena izmed njih je moja – zavest torej deluje, vse je OK. Spust je izredno zahteven, strm in tehničen.. “Za vse je enak, si govorim.”

Tranzicijska postaja pomeni, da ti organizator pripelje vrečo s poljubno opremo, hrano oz. pripomočki, ki jih nekje na polovici tekme potrebuješ. Tu me je čakal tudi trio UTVV ekipe (Boštjan, Ožbej in Matic), popil sem juho, napolnil bidone in po nekaj minutah odhitel proti tretji koroški gorski boginji – Raduhi.

Zaradi teme žal ne vidim pregovorne lepote teh krajev, vem pa, da bo jutro skupaj z razgledi prineslo tudi vročino. Sam sebe spodbudim k temu, da stisnem še teh par uric noči, da pridem čim dlje v hladu. Ves čas zelo pazim na vnos tekočine, s primerno vsebnostjo elektrolitov. Rahlega glavobola, ki me spremlja ne pripisujem dehidraciji, ampak celotnemu stresu, ki ga telo doživlja. - noč ima svojo moč, pravijo. Kako sem na ta stres pripravljen pa bodo pokazale prihodnje ure. Na vrhu Raduhe je kontrolna točka, kjer se obrneš in nekaj časa tečeš po isti poti, tako, da iz prve roke vidiš koliko tekačev imaš neposredno pred seboj in za seboj. Se pa s tem ne obremenjujem, trenutno se obremenujem edino z najtežjim spustom na trasi, na katerega so vsi opozarjali. In to zelo upravičeno, saj gre za skalnato, škrapljasto stmino, ki te prisili v aritmično poskakovanje, če želiš biti hiter, saj je tek nemogoč. Ti poskoki so stalno na meji zvina gležnja ali mišičnega krča, med ostrimi skalami so namreč vdolbine, vse skupaj je spolzko, korak mora biti zelo precizen. Davek seveda plačajo kvadricepsi, ki so več kot 500m višinskih metrov konstantno v “ekscentriki”, po domače - “zavorni diski so žareči”. Vsega težkega je, tako kot lepega, enkrat konec in skupaj z mladim tekačem Jernejem, ki teče svojo prvo stotko preideva, v nogam bolj prijazen teren.

“Rosa je umila vročo noč”, bi rekel Predin. Dobesedno. Jutro je čarobno. Barvna kulisa je fantastična, kot da bi ves vzhod gorel, prevladujejo oranžni odtenki in čutim novo notranjo moč.

Bliža se okrepčevalnica Bela peč, kjer je skupina mladih, ki ob glasbi in pristnem smehu, dela za nas tekače. Zraven se imajo lepo, to je očitno. Pomislim na težave današnje mladine, ki se bori z apatijo in iskanjem smisla. Vedno več je anemičnih obrazov, brez iskrivih nasmehov, s pogledi v tla ali v tak ali drugačen ekran.. Kot vzgojitelj sem podvržen ocenjevanju funkcioniranja mladostnikov, to me zanima in sili v razmišljanje. Skupina na Beli peči je dokaz kaj potrebuje mlad človek – pristno druženje, naravo, smeh, “žur” in ja, tudi sodobna tehnologija gre zraven, vendar bi morala biti postranskega pomena. “Lačen sem, to je dober znak”, prišepnem Jerneju, se dobro okrepčam in zagrizeva v položna pobočja Smrekovškega pogorja, kjer narekujem soliden tempo, jutranji žarki pa napovedujejo razbeljen dan. Jernej zaostane, spodbudim ga, vendar ima svoj tempo – pravi, da je zadovoljen, že s tem, da je bil po 50km na desetem mestu.. Res je lahko zadovoljen - predvsem s svojim veseljem do življenja.

Obdobje tekaškega užitka se prične končevati s spoznanjem, da mi primanjkuje pijače. Računal sem na krajšo etapo, sonce pa ima že svojo moč. Prvi pohodniki me prijazno spodbujajo, eno od pohodnic vprašam koliko je do Doma na Smrekovcu..”Čist mau!”. Ampak, draga mlada gospa(dična), ali vam ni nihče povedal, da se otrok v hribih ne “farba” kot Ata smrk svoje Smrkce, temveč se pove tako kot je. In v tem trenutku sem kot otrok, ki se mu pot neznansko vleče in jezen sem na pohodnico, ki mi je hotela samo dobro. Toda taki smo otroci, zelo dosledni smo pri obljubah odraslih... Cca. pol ure potrebujem do vrha Smrekovca, nato pa še spust do Doma, kjer je postaja Graparjev, mene pa čaka podpora UTVV tima. Kako “paše” pijača…

Spust in dolg makadam, nato pa skozi gozd proti Domu na Slemenu kjer je voda, čeprav ni okrepčevalnice, vmes prehitim še enega mladeniča (Gregor Šegel), testiram svojo pripravljenost, da na ravninah poskušam potegniti v intervale 50, 60m hitrega teka. Da se aktiviram, zbudim in motiviram. V teh trenutkih mi gredo kilometri počasi. Na enem od odcepov zgrešim, GPS me opozori čez cca. 200 m: “A ti je res treba tega?”. Končno - Sleme. Nadaljujem v počasnem, a vztrajnem ritmu in na naslednjo okrepčevalnico pridem v dobrem stanju, medtem, ko jo zapušča tekaški kamerad Martin. Par minut za njim se v strmino Uršlje gore zaženem še jaz. Počutim se odlično, še dobro, da je tako, saj je na južnem pobočju, na delih, kjer te sonce praži v hrbet, kot v Hefajstovi peči. Pričakujem vzpon dolg slabo uro, a ga opravim točno v 40 minutah. “Andi - to je dobro. Bravo stari!.”, si govorim. Kdo me bo spodbujal, če ne sam sebe:). Vendar na vrhu prejmem še “debel” aplavz množice pohodnikov, ki so zbrani pred kočo. Hvala vam, srčni Korošci! Za vse nasmehe in lepe besede skozi celotno tekmo. Za možnost, da smo to transverzalo okusili skozi tako veličastno tekmo.

Letim navzdol, podaljšujem korak, saj je to zadnji večji spust – koleno je OK, jaz pa še bolj. Pozdravljam pohodnike, ki jih srečujem, vsakega od njih, kljub veliki hitrosti spusta. Zadnja “okrepa” Mrdavs, malo prej prehitim Anžeta in gas naprej. Od tu naprej menim, da nisem edini, ki ga je zadnja strmina presenetila. Dolg in zelo vroč vzpon. Vmes mi je še “šef moje prebave” naredil tako “paniko” v črevesju, da sem v strmem pobočju tvegal krče v smukaški preži, za nekim drevesom, par metrov nad potjo, v naklonu okrog 40 stopinj… Ne, ni šlo drugače.. Končno se klanec prevesi, prehiti me zmagovalec 50ke Aljoša, ki me pomiri, da mojega zasledovalca še nekaj časa ne bo. V lagodnem tempu se spustim v Črno, vesel petega mesta, drugega v moji kategoriji od 35 do 49 let, predvsem pa poln lepih občutkov, slikovite zgodbe nove “stotke” in premaganega izziva.

“Flash” cilja je nekaj kar ultre dela tako posebne. To je močno psihoaktivno sredstvo, ki te omami. Za te cilje ultraši živimo, se pripravljamo in odrekamo. Upam, da ob vsem tem, nikoli ne bom pozabil na vse ostale bistvene sestavine življenja. Učiteljica Ultra mi to stalno ponavlja - ostati ponižen v svoji človečnosti in realen v svojem obstajanju, pa četudi se ti svet kdaj tako obrne na glavo, da si ti na odru in Tina Maze podeljevalka.

K24 je bila res težka, priznam, da me je “ubila”. Vendar sem nepopravljiv. Hočem spet!