DO KONCA

Te naše stezice... Nekatere sem pretekel že več desetkrat, mogoče stokrat, po Robu, Golakih, Čavnu, Kuclju, potem prijazne tekaške poti kot so Oljčna pot,poti čez Ostri vrh, Gaberje, Erzelj… Moja noga je najmanjkrat stopila na pobočja okrog Štjaka, ki gravitira že na Kras, Nanos pa je spet zelo obiskan, povezuje nas s »postojnsko«, vendar se tam trail obrne in konča tam, kjer se z dvigom štartne številke vse začne – v kampu Tura v Vipavi. Kdor me je vprašal kaj pričakujem v zvezi z »UTVV stotko« sem mu podobno odgovoril: »Grem neobremenjeno ali 'spustil' se bom ali 'pa pričakujem dober čas' itd. Bazo sem zaradi stotih milj Istre seveda imel, v teh petih tednih sem poskrbel za regeneracijo, nato pa sem treningom dodal nekaj intenzivnosti, zraven tega pa sem »kardio« dvignil na tekmah Primorskih gorskih tekov. Dodaten prispevek k boljšemu rezultatu pa sem računal z racionalizacijo časa na postajah, kjer sem se v preteklosti več zamujal, tokrat bom poskušal to zreducirati na minimum, ob tem bom del hrane absorbiral v tekoči obliki med tekom, poleg 7 ali 8 gelov, ostale vire energije pa bo treba zaužiti v »trdi obliki«. Kar se opreme tiče pa ne bom kalkuliral, vsa oprema gre z mano, palice bom nosil celo pot, pomoč bom izkoristil le na okrepčevalnicah, prednost domačega terena bom poskušal izkoristiti, vendar absolutno na pošten način.

Letos sem pri UTVV, ki je, po zaslugi Boštjana in ekipe, postal tekaški spektakel, sodeloval tudi kot prostovoljec – skupaj z Anjo sem vodil ogledne ture, ki so se pokazale za čudovito izkušnjo, večkrat mi je šlo »na knap« s časom, vendar sem bil prisoten na vseh dvanajstih in vesel sem za to. Pomagal sem tudi označiti traso – nisem si mislil, da je to delo tako zamudno, odsek od Vipavskega Križa do Erzelja so mi pomagali »okrasiti« Anja, Borut in Kristina, a vseeno sem se moral 3x odpraviti z zastavicami v roki na pot. Komaj v petek zjutraj sem končal delo, imel še kup obveznosti (tako kot ves teden) in po zelo zanimivem predavanju od Petra sem pomislil, da grem tokrat na 106km nekoliko podcenjevalno, s premalo priprave v zadnjih dneh, ko ponavadi bolj v miru predelam, vizualiziram in med počitkom pripravim na tekmo. Zaradi takih in drugačnih težav mi je zneslo dobre 4 ure spanca in precej nervoze zjutraj pred tekmo.

Ampak vse zbledi, ko prideš pod obzidje Castrum at Fluvium Frigidum. Ne vem na katerem dogodku je več energije kot na štartih ultratrailov, vse je pozitivno »našpičeno«, optimistično, čakanje spominja na silvestrovo 1999, odštevanje v latinščini in erupcija v smeri Hublja, ponesejo me spodbude Kristine, Ginota, Boštjana in drugih Ajdovcev…Po Vilharjevi ulici se ritem srca še dviguje, pogovori zamrejo, išče se optimalen tempo, pred prvim vzponom po učni poti, kjer se prva skupina 20, 25, tekačev, v kateri sem tudi sam, zažene v vertikale učne poti kot, da bi šli samo do Otliškega okna. Pred menoj je Jan Božič (kasnejši zmagovalec), ki tempo nekoliko upočasni, na kar mu prišepnem: »Pametno Jan, boš videl 'zgoraj' bo večina 'pocepala'« Prva skupina nam uide iz vidnega polja, mi pa v zmernem ritmu nadaljujemo mimo izvira Hublja, kjer nam navijači dajo še eno dozo adrenalina, po rimski poti se skupina še bolj raztegne, na Podrto goro pa, vsi okrog mene, v agresivni hoji, premagujemo višinske metre v precejšnji vlagi in dokaj visoki temperaturi (kaj bo še?). Kmalu vidim, da je za mano moj soborec iz Istre, Velibor: »Grem za tabo, da me boš brzdal« 🙂 Sicer se mi pa zdi kot, da se poznava že 20 let, tako naju je zbližala prejšnja ultra. Glasba izpod roba Podrte gore naznanjuje prvo kontrolo, kozarec vode in ena najlepših 'horizontal' pri nas – pot po Robu. Na nekaj mestih na glas zavriskam zaradi užitka, telesnega ravnovesja, naravne lepote, ki ji botruje jasnina nad Dolino. Zelo hitro pride prva okrepčevalnica na Otlici – Sebastjan in drugi gorjani mi še dvignejo motiv, gremo nazaj na Rob, pa vzpon na Dolski maj, dol in gor parkrat in smo pri materi Gorjanki, Oskar ni zadovoljen z mojim tempom, pravi, da se šparam 🙂 (ja, najboljše, da šprintam na Golake) zopet poznani ljudje: Stojan in drugi iz GRS, spet kozarec vode in gas v Tiho dolino, čez Korenino in vzpon na Mali Golak. Z Veliborjem drživa dober tempo, menjuje se tek in hoja v strme klance, Golak, spust, pri koči voda, sadje, sol in čokolada, nato pa hiter tek navzdol, pred vzponom na Čaven, kjer je Veli nekoliko prehiter zame, zato malo zaostanem. Klanec je kar dolg, bolj pa kot se približuje Modrasovec, bolje se počutim, dohitevam tekmovalce in pod vrhom se strnemo v skupini petih, šestih, med njimi Dragan Vodopivec iz štafetne ekipe, skupaj stisneva do Čavna, tokrat Veli zaostane, pri koči Zdravko in drugi znani obrazi, med spustom na rob Male gore prehitim vso skupino, Mihu rečem: verjetno ni ravno pametno imet Vidalija 'na hrbtu', ki ne 'genja in ne genja' 🙂. Sledi eden lepših delov trase, kraljestvo Male gore, spet razgled, ki se ga ne naveličam, botanični zakladi Čavna, vse polno življenja, kakor tudi naslednja okrepčevalnica Koča na Mali gori. Gregor z mikrofonom pričaka glasno vsakega tekača: »In dejte en aplavz z našga sosejda Andija«, (kar kurjo polt sem dobil), palačinke in nekaj ostalih dobrot vržem v sebe, vendar je vznemirjenje tako močno, da me ne spusti  še deset minut - tako močno je vplivala ta postaja name, in že hitim proti Kuclju. Odločim se, da bom, od sedaj naprej napadal, nimam kaj izgubit, lani sem jo 'naredil', letos pa bi rad popravil čas – če bo preveč, bom vsaj vedel, da sem dal vse od sebe 🙂. Na mojem Kuclju pa nova doza spodbude - Miha Repič z ekipo in »slovenko«, ki spet vihra na vrhu, upam, da bo ostala ta značilnost tudi vnaprej… Vem kaj me po tej lepi točki čaka, zato se skoncentriram na enega težjih spustov, kjer je napaka lahko usodna kar se tekme tiče. Dobro je – sem že na srednje čavenski. In tečem kot, kaj tečem, letim, kjer se to da. Tudi proti Vitovljam, kjer je prečnica porasla z visoko travo in nevarnimi luknjami v skalah gre zelo hitro, vendar ocenjujem, da dokaj varno. Na postaji vidim Španca Alvara, ki je favorit, seveda me to dvigne, vem pa, da je stari maček in da hrani energijo za drugi del ultre. »Nič, napadalno naprej« si govorim, tudi, če je še 65km do konca, bom vsaj vedel kaj to pomeni. Do Črnič prehitim še dva tekača, v Batuje pridem kot peti, kot mi pove Marko Bone. Tu me čaka Primož, ki me 'brcne' naprej čez dolino. Ob reki Vipavi tempo malo umirim, prehiti me član vodilne štafete Kristijan, vročina se stopnjuje, pripravljam se na nov vzpon na Brje, ki ga zopet agresivno premagam. Prijazni domačini na kontroli in voda, ki je nisem pričakoval, vendar mi je prišla zelooo prav. Stiskam proti Sv. Martinu, občutki so dobri, pomislim, da se počutim odlično, čeprav sem pravkar prečkal polovico poti – juhu! Prehitim Štendlerja, ki mi pove, da ga je 'skurilo', res je peklensko vroče, tudi jaz sem v črnem dresu in sonce mi prodira daleč v podkožje, vendar mi napor lajša dejstvo, da sem že četrti!. To pa pomeni, da sem »in the game«. Nov odsek na Sv. Martin je težji in daljši kot lani, vendar me pod vrhom razveseli moja Ana Mari (njen vzgojitelj sem bil precej časa), na kontroli pa Anja z ekipo, obvezna fotka, dvigne me spodbuda Taše, s katero sem tudi delal kot vzgojitelj – še enkrat se zavem, kako lep poklic opravljam in največja nagrada so odzivi otrok, ki po več letih izkazujejo hvaležnost za nazaj (čeprav veljam za strogega vzgojitelja 🙂)… Na Vrtovče pridem bo boju z neusmiljeno vročino, imam tudi manjšo krizo, ki jo s primernim tempom nevtraliziram, pot mi, kot lani, poživijo Topkini transparenti, pogrešam pa tudi njeno petje in navijanje na kakšni skali tu okrog 🙂. Primož me zopet pričaka, na okrepčevalnici pri Elvisu se pomudim na hitro (banano in sol zaužijem sicer na vsaki postaji), četrto mesto pomeni pritisk – vendar zdaj sem tu in nimam kaj jamrat. Sledi del proge, ki sem jo sam označil – opažam, da, računajoč, da bodo nekateri tekli v temi, nisem skoparil z oznakami; kdor bo tukaj pospravljal me bo verjetno nekam poslal (no, danes sem izvedel, da bom to jaz 🙂.) Ostri vrh tudi pretečem: »to je super«, si govorim, med spustom v Gaberje pa spet letim, medtem pa nebo prične z 'godrnjanjem'. Med vzponom na hrib Sv. Petra me prijetno ohladi rob nevihte, ki se je razbesnela jugovzhodno od moje lokacije, čeprav je neviht po dolini več. Na hribu udari dvakrat tako blizu, da pomislim iz kakšnega materiala imam palice, no zato pa lažje pretečem še ta hrib in pridem na Erzelj, kjer dežja ni. Pa tudi če bi bil, ne bi prav nič zmotil atmosfere pri Miški. Že na daleč slišim vpitje, Primož (Šušmelj) drži transparent: »Drži se stara sablja!«, Simon z vso žlahto me, še enkrat, več dvigne, od nekod priteče Kristina, ki je zjutraj tekla Majski tek, žal ni časa za kramljanje, dve miški v usta, napitek v flaško, dlake so itak pokonci in tečem proti Gočam, še vedno agresivno, vprašam se koga napadam? Sebe? Na smeh mi gre ob tem odgovoru, vendar vem, da če eden od prvih treh odpove, sem na stopničkah, nikakor pa ne pristanem, na to, da bi si lahko očital, da nisem vsega iztisnil iz sebe.. Zato napadam, vsak klanec, vsak spust, na ravnem se igram intervalne treninge, res da so ti intervali valovi agonije, ki preplavlja moje prepoteno telo. V Gočah voda na kontroli, Kristina me čaka v dolini Branice kar me poživi, zato napadem Štjak maksimalno agresivno. In pridem iz njega soliden, z dobrim časom in precej normalnim počutjem. Na okrepčevalnici Borut, Petra in drugi, spet »brzinska« malica in spet v boj! V fazi boja ni veliko časa za globoko razmišljanje, zavedanje je tudi na nižji ravni, čeprav so bolečine že nekaj časa prisotne – predvsem v stopalih, že pred Štjakom sta se mi na novo obnovila žulja iz Istre, vendar je v tem trenutku na moji lestvici bistvenih stvari oboje precej nizko. Nov del trase do Sv. Socerba je lepši, vendar daljši in predvsem težji. Asfalt od lani sem skoraj pograšal, pot se mi vleče, vseeno pa skušam ostati fokusiran na moj cilj, ki je sedaj Podnanos. Ponavljam si besede samovzpodbude, iščem izvore jeze iz privatnega življenaj, poslušam glasno punk rock glasbo, držim se na pragu submaksimalnega napora, nekoliko me omejujejo krči, ki grozijo mojim nogam, zato tempo primerno prilagajam. Takoj, ko začutim značilnost mišičnega krča, skušam spremeniti tehniko teka, hkrati pa čim manj izgubljati na hitrosti. Pulz je tudi dokaj visok, pomislim na glikogenski zid v katerega se lahko zaletim – ampak, raje spet v 'zid', kot da ne bi dal vsega od sebe. Zadnji klanec je hud, vendar mi odgovarja, da razbremenim nekatere mišice, zato hitro opravim z njim. Na Sv. Socerbu se vzdušje šele pričenja, vendar je pristno, pozitivno in veselo. Navzdol gre dobro, pred Podnanosom srečam Ervina, na postaji pa Tino, Jaka, in seveda Kristino. Zaostanek za tretjim ostaja cca. 15 minut – torej nihče ne popušča in to je kar velika prednost. Obvezna juha, spet nekaj trde hrane, že grem, ko priletijo sodelavci: Urška, Jera in družina Koron (presenečenje), vendar lovim tretje mesto, zato jih vidim 4 sekunde, aja pa palice sem pozabil, zato se vrnem in jih vidim še 3 sekunde. Dovolj časa za par lepih besed in predvsem pogledov, ki me napolnijo, klepetali bomo drugič. Iz Podnanosa teče nekaj časa z menoj Jurij, ki si je za »žrtev« kot pravi, letos izbral mene J. Kakorkoli, rečem mu, da naj teče za menoj, da ne bi imel kdo pripomb kot se je to v preteklosti že zgodilo. Do lovske koče se »matram«, tempo mi je nekoliko padel, strme dele hodim, tek je počasen. Pri lovski koči dobim informacijo, da je tretji pred menoj 8 minut. Torej sem prepolovil prednost, to dejstvo in okrepčilo me spet dvigneta, hitim proti odprtemu delu Nanosa, vem da imam še nekaj moči in izkoristiti jo moram do Pleše. Prehitevam nekatere tekmovalce iz 50km, nihče pa ni tisti, ki ga »iščem«. Nad Hieronimom pa se mi zdi, da tekmovalec pred menoj nima tempa od 50ke, približujem se mu precej počasneje kot ostalim, prehitim ga na položnem delu pod vrhom in ja – Primož Šenk, s katerim izmenjava par besed spodbude izgleda v rahli krizi. Do vrha mu dam dobri dve minuti prednosti, na postaji Borut in ostali povedo, da imam še možnosti, da dohitim celo Španca, ki je 10 minut pred mano. Sam vem, da je to v tem spustu zelo težko, bolj me skrbi, če bom ubranil tretjo pozicijo, oz. kako bo šel dol moj zasledovalec. Spustim se v dir, bojim se krčev, vendar je stanje boljše kot prej, v tem času sem zaužil tudi precej dodatnega magnezija, vendar mislim, da je v glavi »nekaj preklopilo«. Tempo je kar hiter glede na to, da se približujem 95km, znan vzponček mi odgovarja, da se določena tkiva razbremenijo, nato pa spet spust, rahli vzponi, ravnine in dolgi kilometri.. Mika me pogledati nazaj, vendar se obvladam, koncentriram se na svoj tek in v tistem trenutku pomislim, da resnično dajem vse od sebe in da če me bo kdo prehitel, je pač boljši, zato mu bom dal roko, sekiral se pa ne bom! Abram in tekači Vipavske doline, še zadnji 'šus' spodbude, malo pijače in zadnjih 7km. Tečem kolikor zmorem, da ne ogrozim popolnega zakrčenja ene od mišičnih skupin, ki so 100km oddelale odlično – spet sem hvaležen svojemu telesu, da prenaša moje »futke« 🙂. Vem, da je nekaj narobe z mojimi nohti, toda to me v tem trenutku ne briga (po tekmi sem videl, da bom ob dva ali celo tri, 'japonke' torej letos odpadejo 🙂).. Bliža se kapelica in 3km spust, ki je nevaren, bliža pa se tudi CILJ. Premagujem tehnično zahtevne dele kar se da hitro, da je hkrati varno in racionalno. Na Plazu skoraj šprintam, v zadnjem spustu preskakujem skale, tu me je lani prehitel Madžar in mi odvzel 3. mesto v kategoriji, tokrat pa se mi nasmiha 3. mesto absolutno – ne morem verjeti! Na ravnem odseku prvič pogledam nazaj in si oddahnem – dovolj hitro grem, da bi moral zadnje minute nekdo teči 'na glavo' po skalah, da mi vzame to, kar sem si krvavo priboril. Kmalu sem pred kampom Tura, kljub glasbi v ušesih (zdaj se zavedam, da sem jo pozabil sklopiti v tej evforiji) slišim navijanje, Anjino komentiranje, znani obrazi letijo mimo mene in končno rdeča preproga, Kristina in moji prijatelji(ce), naenkrat sem na ramenih od Boštjana in Ožbeja, vsi navijači, tekmovalci in spremljevalci (če sem koga posebej pozabil omeniti naj mi odpusti), vse to poplača vsako kapljo potu, ki je bila prelita.., 3. mesto, vendar zmaga – zmaga zato, ker sem tu doma, ker imam do Dolino neskončno rad, ker je to moja tekma z mojimi ljudmi, ki jim vsem to 'zmago' posvečam, ki so me bodrili skozi ves ultratrail, ker sem tokrat res šel preko svojim sposobnosti, ker sem trdo garal za to in ker sem se danes boril, ampak res BORIL, do konca. Ta uspeh naj bo sporočilo, vsem, ki to berete, da je vsak presežek v vzdržljivostnem športu plod trdega garanja, odrekanja in bolečine, na drugi strani pa strasti, ljubezni do gibanja in narave in izraz spoštovanja do svojega telesa in duha.  

Hvala Vipavska dolina!

Prihod v cilj: https://www.facebook.com/100utvv/videos/1911749245782193/?t=4

 

Mimo sodelavcev v Podnanosu

Jaaaaaaa!

Primož - Lwjze

Denis - Gino

Proti vrhu Golaka

Proti Čavnu

Vitovlje

Kristina je vedno z mano