GORSKI ULTRA MARATON VIPAVSKA DOLINA

Štart izpred obzidja

Že več dni pravim, da sem dolžan (zaradi vseh, ki pišete poročila po trailih in ki nam pomenijo neprecenljiv vir informacij) tudi sam napisati nekaj o UTVV100. Tinino poročilo pa me je dejansko posedlo pred tipkovnico. Taka poročila spodbujajo sotekače in približajo dosežke, ki se nam prej zdijo nedosegljivi.
Po enem tednu se mi je izkristalizirala slika tekme, ki mi pomeni nek mejnik v življenju, zato lahko sedaj objektivno ocenim doživljanje, "preštejem mrtve" in si postavim cilje v naprej. 
Pred tremi leti sem prvič pretekel daljšo razdaljo - GM4o in ugotovil, da je to to! Stopnjevanje aktivnosti, ki zahteva precej odpovedovanja me je pripeljalo do lanskih 7 trailov nad 40km (max. 70Istre), kar je solidna osnova za napad na 100ko. Jesenski trail so sicer pustili precej posledic tako, da sem s pripravami začel januarja, žal pa v februarju staknil grd bronhitis kar mi je malo zamajalo samozavest. Prijavil sem spet Istro70 in si rekel, če ne bo krčev grem na UTVV100! In tako sem tudi sam stal v soboto pod rimskim obzidjem v moji Wajdušni. Precej sem se moral brzdati, da ne bi "ustrelil" preveč hitro po, meni zelo znani, učni poti proti izviru Hublja. Tu me je prehitelo največ sotekmovalcev, kar se večini verjetno ni štelo kot dobra investicija v 106km dolg trail, saj te previsok pulz v začetku, prej ali slej drago stane. Kakorkoli sam sem bil psihično dobro pripravljen na tekmo, ves čas priprav sem si v "bazalne ganglije klesal", da je rezultat sekundarnega pomena. To mi je pomagalo, da sem Podrto goro naredil z dovolj "ponižnosti", da sem na "Rob" prišel svež, dobro ogret, predvsem pa poln pozitivne energije, ki nam jo je prinašala lepa burjica in sproti sušila prelepe stezice na Gori. Kolegu Benediktu rečem: "Tu smo pa mi doma!, in s čistim užitkom pretečem Zeleni školj, pobočja pod Sinjim vrhom, pri Oknu srečam Franca Vidmarja - Kitajca, ki je že premagal ta trail, udariva petko, mi reče nekaj vzpodbudnih besed in gremo dalje. Na Otlici domače vzdušje, znani obrazi in oskrba "v nulo". Sledi pot do "Gorjanke" z vmesnim vzponom na Dolski maj. Po asfaltu v Tihi dolini gre vse v tekaškem koraku, domačini prijazni (kot vedno) in že smo na Korenini. Napad na Golak pomeni posebno različico hoje s palicami in teka kjer se to da - s ciljem priti na vrh v odličnem počutju. Res je odlično, čeprav vse razglede dobro poznam se jim nočem odpovedati, opazujem naravo - na Golakih se pomlad še ni razplamtela, vrtim filme iz svojih pohodov na ta naš najvišji vrh, gledam zimske prehode za turne spuste, do koče je teren težak za tek, zato uporabljam posebno tehniko, da čim manj obremenjujem kvadricepse, pri koči mi spodbudo nameni član GRS - David Semič, letim dol, na cesti me pričaka Kristina (dodaten šus za vzpon na Čaven). Čez Modrasovec se mi je pot vedno vlekla, danes pa ne (torej je adrenalin še vedno na delu). Pamet v glavo si stalno ponavljam, glasba punk rocka, ki jo občasno poslušam mi neverjetno paše, mimo koče na Čavnu tečem kot večino poti sam, kar mi najbolj odgovarja. Tik tak smo na vzhodnem delu Male gore, temperatura raste, do tu je šlo kot "po špagi", bliža se "moja" okrepčevalnica in "Buuuuum" - Kamenjci so pričarali atmosfero kot na San Siru, muzika, komentator, pult založen z dobrotami, najbolj pa čutim energijo, ki mi jo dajejo (skoraj) sovaščani. HVALA KAMENJCI! I okrepčevalnice me za nekaj minut pospremi Uroš Vodopivec z besedami: "Iz Kuclja pejdi po pameti!" Na Kuclju vihra "slovenka" (zastave so najlepše na vrhu hribov); komaj včeraj sem videl, da je bil na vrhu Miha Repič (vsi so bili zaviti) - hvala za spodbudo!, šli smo pa kar hitro čez proti najzahodnejši točki poti. Iz Kuclja sem še "po pameti", na srednje čavenski poti pa smo tekli v skupini, ki mi je bila nekoliko počasna, zato sem se postopoma prebil naprej - tekači so bili vsi zelo obzirni in dali prostor za prehitevanje, na okrepčevalnici sem prvič začutil rahlo bolečino v preponi (ma to me itak vedno boli na dolgih tekih), sicer pa vse OK. Spet čudoviti prostovoljci! Gremo dalje: Ravne, črniški kanjon in proti drugi strani doline skozi Batuje (spet znani obrazi Marko, Robert, Polona, oskrbi me pa moja Kristina, ki namerno zavlačuje, da bi več počival  Čez Vipavo, proti Brjam, nato pa vzpon proti Sv. Martinu - tu mi gre najbolje, vem pa tudi, da me na kontrolni točki čakajo moji otroci iz VZ Planina z vzgojitelji. Še en impulz več. Po oljčni poti "grize raja" ZZ topka navija za nas s pomočjo rjuh, na misel mi pride dalmatinska pesem (I onda kad nas ne bude pivat če se pisme naše) - podobno velja verjetno za našo mamo Valentino . Še en "šus" mi da Stanko Čufer, ki me spodbudi, da pridejo Vrtovče kar same k meni. Tudi tu okrepčevalnica zelo prijetna, domača. Čez Ostri vrh podoživljam lansko in predlansko 50ko, še vedno mi je tekma čisti užitek, čeprav je prepona malce boleča, v Gaberje pridem "frišen", pokličem Kristino da bom na Erzelju čez cca. 20 min. Pri Miški je spet moja okrepčevalnica, tu je naša "bndima", kolikokrat sem šel od tu zjutraj domov -  kup prijateljev (Bernard, Barbara in drugi - VSEM HVALA), Kristina mi s spremstvom dodatno vlije moči (Tina je 50 "pojedla" - bravo!), do Štjaka vse b.p. Okrepčevalnica - privilegij je, da imaš na okrepčevalnici bivšo sošolko, tudi tu vse super, gremo proti Socerbu, tam so fantje ravno zakurili ogenj, spodbude dežujejo - hvala še enkrat. Proti Podnanosu pa se začnejo težave, ena od kit v kolenu je imela spustov dovolj in je začela zelo glasno protestirat, zelo sem moral upočasniti tempo, stanje se je iz minute v minuto slabšalo, prišepam v Podnanos kjer me čakajo sodelavci Urška, Jera in Martin (kako dobro denejo take stvari). Gospa Jožica je kot vedno vse zrihtala, greje mi juho, vendar se nočem preveč ohladiti, spijem mrzlo in gas naprej. Po ravnem je koleno boljše, v klanec pa še boljše (da je vse v glavi mi govori dejstvo, da me bolečina v preponi sploh ne moti več), tako da sem pri lovski koči kar hitro, nisem pa več tako svež kot prej. Na postaji me spet čaka Kristina - presenečenje. Za par minut se uležem in sprostim (hvala prostovoljcem iz Lozic), za uvrstitev mi v tem trenutku res ni veliko, prehiti me Avstrijec, ki sem ga pustil pri kapelici. Grem naprej, doživljam stanje, ki mi ni prijetno - prvič na tekmi se počutim prazen, še sam ne vem zakaj, verjetno je bilo do sedaj preveč emocij, ki so me spremljale skozi mojo Dolino. Na Plešo pridem z bolečinami v kolenu, ki so prisotne tudi že v klancu - kaj bo še? Prijazni prostovoljci mi skušajo pomagat z vsem živim - hvala! In gremo v spust - ne bom pisal o agoniji, ki sem jo preživljal, ker si ta tekma tega ne zasluži, dejstvo je, da sem pred Abramom spet srečal Kristino (to je tudi njen trail), na postaji spet znani obrazi - čutim veliko hvaležnost do njih, ki bodo dežurali celo noč, spijem nekaj in grem naprej, na zadnjem najtežjem spustu grem spet mimo Avstrijca, ki sedi na skali (vendar je v OK, kot mi potrdi), je pravi borec kar sem videl že na vzponu), bliža se cilj, skoraj po eni nogi se valim čez skale, prehiti me Madžar (pričakoval sem, da me bo prehitelo več tekačev, ker sem iz Pleše šel res počasi) in mi vzame 3. mesto v kategoriji - čestitam mu, ker je na koncu bil 2 min boljši in amen. V cilju pa eksplozija čustev, čakajo me prijatelji, ki jih ne bom našteval, verjetno sem bil sam preveč otopel, da bi jim povedal koliko mi je pomenila njihova podpora. Čestitam vsem tekmovalcem na vseh treh tekih! Hvala vsem za nepozabno doživetje - organizatorjem, prostovoljcem, navijačem, sotekačem, prijateljem in Kristini. 
Upam, da bo tudi moje poročilo tako kot vsa druga pripomoglo nekomu za spodbudo pri odločitvah za postavljanje novih, višjih ciljev, organizatorjem in drugim pa dalo pozitiven feed back za opravljanje plemenitih dejanj v naprej. HVALA ŠE ENKRAT!